Folklorot, zaedno so drugite oblasti od materijalnata i duhovnata kultura, na najubav na~in ja potvrduva tvore~kata zrelost na makedonskiot narod, silno vlijaej}i na negovoto nacionalno i bitovo oformuvawe niz vekovite. Narodnata kultura se sozdava u{te od najranite vremiwa, pominati niz makotrpna borba za opstanok, vo uslovi na dolgovekovno tu|insko ropstvo vo koe{to nemalo ni najelementarni mo`nosti za pokontinuiran tvore~ki razvitok. Edinstveno kreativnata darba na narodniot genij bila taa koja{to mo`ela da zasveti vo mra~nite vekovi na sekojdnevniot opstanok. Toj dlabok du{even trepet, najmnogu prostor za izrazuvawe na ona {to izleguvalo spontano od du{ata, nao|al vo mnogubrojnite, pred s# usni `anrovi i vidovi, kade pesnata, raska`uva~kata darba, jazi~noto bogatstvo i sli~no, bile trajni vrednosti koi{to so ni{to ne mo`ele da se uni{tat. Na taa cvrsta narodna gradba, se nadovrzuvale i: oroto, nosijata, narodniot instrument, vezot - toa remek-delo na vrednite race na makedonskata `ena, kako i drugite spontani izlivi na golemoto narodno srce {to ne mo`elo da gi krie.
Poradi poznatite istoriski, ekonomski
i kulturni priliki vo minatoto, vo gradovite, kako porazvieni kulturni sredini,
mo`nostite za 
poorganiziran duhoven `ivot, osobeno vo minatiot i ovoj vek, bile
daleku podobri. Bitola, kako poznat kulturen centar vo ovoj period, zaedno so
mnogubrojnite selski naselbi okolu nea, za~uvala mnogu od narodnata kulura. Tuka,
pred se, se misli na takanare~eniot starogradski folklor, iako ne mo`e da se
pravat nekoi strogi granici vo nacionalniot folklor {to se neguval vo seloto ili
gradot. Evidentna e edna zaedni~ka osobina - re~isi do sovr{enstvo razvieno usno,
ra~no, orsko, instrumentalno i obi~ajno narodno sozdavawe na duhovni vrednosti.
I toa rodeno onaka “od s# srce”. Vo nemo`nost da ostava pi{uvani tragi i
drugi dokumenti, bezimeniot naroden tvorec peel, svirel, raska`uval i prika`uval
za svojata taga, radost, qubov i sloboda, neoptovaren od nikakvi pravila, {emi i
stilski ramki, {to e ~esto slu~aj kaj drugite vidovi na tvore{tvo.
I pokraj zaedni~kite osobenosti, bitolskiot etno-region, ima i ne{to svoe, prepoznatlivo, barem po nekoj detal, po ne{to {to e razli~no od drugite. Takov e slu~ajot so narodnata pesna povrzana so Bitola i Bitolsko. Mnogupati e ka`ano deka Bitola e najopeaniot grad vo Makedonija, a mo`ebi i mnogu po{iroko. Toa zboruva deka, direktno ili indirektno, so ne{to bil vrzan narodniot peja~ za ovoj grad, taga ili radost - se edno. Ona {to ja branuvalo negovata du{a, se pretvorilo vo pesna, ~ie pomnewe me|u lu|eto, nikoj ne mo`el da ka`e kolku dolgo }e trae. Za sre}a na na{iot grad, takvi nezaboravni pesni ima mnogu.
Ili slu~ajot so orskata tradicija. Tokmu vo oroto, ona makedonskoto ili bitolskoto - kako sakate, kr{nite tan~eri i tan~erki, so filigranska to~nost na dvi`ewata na teloto, ja sozdavale epikata na na{ata samobitnost. A pokraj niv, postarite, izmoreni od tegobite na vremiwata, so neskrien blagoslov, gi veli~ele prvencite i orovodcite. I zatoa se pra{uva ~ovek-ima li pomo}no kolektivno sredstvo za mobilizacija na ~ove~kata du{a, pottiknuvawe na negovite ~uvstva i izrazuvawe na svoite raspolo`enija. Preku dvi`eweto, ritamot, melodijata i govorot, oroto gi nosi site osobenosti na kolektivnata umetnost, izrazena vo silniot poetski i muzi~ki lirizam. Masovniot ~ekor, prosleden so muzika i specifi~en makedonski ritam, ka`uval mnogu: za qubovta i omrazata, dobroto i zloto i `elbata da se rodi bogat rod, davaj}i mu i naglasen akcent na se ona {to bilo zadovolstvo na mladiot ~ovek.
Vo Bitola i Bitolsko se neguvale golem
broj ora koi{to, duri i za sekoj mikroregion, se odlikuvale so ne{to specifi~no
svoe. Taka na primer, vo Mariovsko najmnogu se igrale orata: Ma{koto, Starskoto,
Aramiskoto, Kucanoto i dr. Vo Poleto, posebno bile popularni: Za ramo,
Poljanskoto, Radoborskoto, Za raka, [etanoto, Marica, Dafina i sl. Pokraj
pograni~niot del na Mo{tanskite sela, i onie pod Baba Planina i \avatkol,
tamo{nite igraorci, momci i devojki, bile vistinski umetnici, tancuvaj}i gi
orata: Kalamatija, ^amiko, German~eto, Te{koto, Dvojnoto, Ma{koto za ramo,
Pajdu{koto, Beran~e Buv~anskoto, ^anakale, Komitskoto, Resenskoto i mnogu drugi.
Vo urbanite sredini, vklu~uvaj}i ja i Bitola, pokraj golem del od 
spomenatite,
mnogu se igrale i: Pileto, Gornoselskoto, ^am~e, Vasili~koto, Dafino oro i dr.
Interesni se regionalnite razliki vo samiot stil na igrawe: nekade poleka i so
baven ~ekor; na drugi mesta - brzo i sitno; potoa Na celo stapalo; Na prsti; Za
raka; Za ramo; Za pojas i sl.
So oroto odela pesnata i muzi~kata pridru`ba. Za neiscrpnoto bitolsko pesnopojstvo ve}e zboruvavme. Zatoa, ne{to pove}e za narodnite instrumenti i muzi~kite “tajfi”. Najmnogu se svirelo na gajda, se ~ukalo na tapan; sleduvale: kavalot, {upelkata, garnetata (klarinet), zurlata, golemiot kaval so binik i sl. A vo gradot: }emaneto (violinata), tamburata, gitarata, lautata, basot, dajreto, tarabukata, benxoto, xumbu{ot i dr. Postoele posebni narodni instrumentalni sostavi - tajfi: Tajfata na bitolskite surlaxii - “Tapanite”; Tajfata - \or{anovci; potoa, mnogu barani bile i ~algaxiskite grupi na: Metodija Spirkovski; na Dame ]emanexijata; na Ico Kucoto; na ^ape i dr. Isto taka, re~isi vo site pogolemi sela imalo nekoj poznat naroden orkestar (grupa) koja{to, obi~no, se imenuvala so najsakaniot svira~: na Vangel Simonovski-Gargane od \avato; na Tale Ognenovski od Brusnik i u{te mnogu drugi.
Po{irokiot bitolski kraj ima pove}e etno-regioni so karakteristi~na nosija i naroden vez: Potpelisterski, Mo{tanski, Mariovski, Poljanski, Demirhisarski i dr. Ako niz vekovite nosijata narodna bila podlo`ena na ne{to pogolemi promeni, se znae deka narodniot vez bil mnogu pootporen kon novite predizvici {to gi baralo vremeto. Narodnite predanija velat deka svojata veza~ka umetnost Slovenite ja neguvale u{te vo starata tatkovina. Za ova svedo~i i gr~kiot hronograf Prisk, koj vo V vek od n.e. ka`uva kako `enite na Slovenite koi rabotele vo dvorot na Atila & pomagale na negovata `ena, zaedno so niv, da veze “mnogucvetni” obleki.
Narodnata nosija i nejziniot vez, od
pamtivek, bile izraz na silinata na mominskata fantazija, dlabokite mlade{ki
emocii i kopne`i, preto~eni vo bescenet mozaik od {ari, boi i linii na
individualnta intima. Filigranski izvezena do sovr{enstvo, taa bila eden vid
za{titen znak na rodot semeen, no i nepovtorliv beleg na mestoto i regionot na
nejziniot avtor. Zatoa qubomorno se ~uvala vo najubavite kov~ezi, kadeli i
sergeni, kako svetiwa {to trebalo da se predade od koleno na koleno, od
pokolenie na pokolenie, za da ne se zaboravi zborot maj~inski za sudbinata na
makedonskata `ena.
Poznava~ite na ovaa izvorna narodna umetnost, velat deka pokraj op{tomakedonskata karakteristika nosijata da ima bela boja, specifi~en kroj, razni ukrasi, crveno-crni ni{ki, gajtani i resi, vezot od ovie na{i krai{ta ima i golem gustina, ~ija raznobojnost gi ispolnuva interesnite ornamenti i drugite zamisleni poliwa na vezilkata. Ottamu, nosiite na Bitolsko-prilepskiot kraj spored tehnikata na vezeweto mo`at da se podelat na tri grupi: “polneti”, “grabeni” i “levi”. Me|u niv poznati se i vezovite “pisani”, “ikon~eto” (malo, golemo i {uto “kopito”), “kinat” a`uriran vez i drugi, kaj koi{to najmnogu preovladuva ~udesno bogatiot kolorit na boite: alovna, |uvezna, samonijata i sl. Mnogu malku se sretnuva sinata i zelenata boja.
Od site ovie nosii, najoriginalna e onaa od Mariovo. Izrabotena e od volna {to bila eden od osnovnite proizvodi na sto~arstvo na toa podnebje, koja poseduva mno{tvo detali i {ari, ukrasni resi so geometriski vezovi i stilizirani rastitelni ornamenti. Osnovnite boi na ovaa prekrasna nosija se: cinober-crvenata (“alovna”), karmin (“|uveznata”), crnata i `oltata. Mariovskata nosija v~udoviduva so svojata te`ina - zaedno so nakitot taa ima 50 oka. Za da se izraboti, naveze i nakiti ova, za prikaz ~udo od ubavina, od koja - o~i da ti prsnat, kako veli narodot, verojatno vremeto za majstorot “zapiralo” i nemalo merka. Kolku pove}e }e izrabotela devojkata vakvi nosii, zaedno so bov~ite podgotveni za bliskite na mom~eto bojlija, tolku rastela cenata kaj rodninite i jabanxiite za vrednostite i rabotlivosta {to gi poseduvala idnata nevesta. Navistina, stapisuva mislata kolkav trud trebalo da se vlo`i vo ova bogatstvo. Toa e taa makedonska vezilka, koja ja sozdavala nepovtorlivata `ivotna sonata, namesto na klavir, na beloto sti{no platno, kako svoevidna menzualna notacija, no so osnova i jatok koprina i tirip, ukraseni so raznobojni pulejki, monista i drugi yunyurki. U{te od najmali godini, koga zapo~nuvalo mominstvoto, makedonskata moma - stavita i stokmena kako ikona, so ru`ano prcle na glavata, zapo~nuvala da go podgotvuva i veze nevestinskiot takam. Vo nego trebalo da se prepoznae seta nejzina duhovna i psihi~ka zrelost, za{to, “za svetot”, rodninite, sosedite i tu|incite, osven li~na, edra i rumena, idnata snaa ja potvrduvala svojata sposobnost so brojot na navezenite ko{uli, tulbeni od kno~ko buba}erno platno, mintani, sai i kalci za da bide do vrv polna {arenata kasela. A vezot pretstavuval najdobrata potvrda za rabotlivosta na `enskoto ~edo, osobina {to ja o~ekuval so netrpeni novata ku}a kaj zetot.
Vo ovoj tekst se zadr`avme samo na nekolku segmenti od bitolskiot folklor. Niv gi ima daleku pove}e.
